Znane so štiri finalistke natečaja Ali govoriš emojščino? 2022
3. junija, 2022

Nagradni literarni natečaj za mlade ustvarjalke in ustvarjalce Ali govoriš emojščino?, razpisan s strani Mladinskega kulturnega centra Maribor in festivala 25. Slovenski dnevi knjige v Mariboru, je že skoraj zaključen.

Literarni natečaj za najboljši prevod pesmi iz simbolnega jezika emoji v slovenščino je letos potekal sedmič, med skupno dvanajstimi prijavami, ki so prispele na naš natečaj, pa je komisija v sestavi Matica Ačka in Ajde Strajnar izbrala štiri mlade pesnice, ki so si prislužile uvrstitev v ožji izbor natečaja. To so Nika Gradišek, Veronika Šošter, Doroteja Drevenšek in Alja Pušič.  Ob tej priložnosti objavljamo njihove prevode in utemeljitve žirije, zakaj so ravno te tiste, ki si zaslužijo uvrstitev med najboljše in najbolj inovativne pesmi letošnjega natečaja.

V petek, 17. junija 2022, pa boste lahko ob 18.30 na Grajskem trgu, na odru knjižnega sejma, slišali njihove interpretacije prevodov, ki jim bo sledila razglasitev zmagovalke.

“Nominirankam kot tudi vsem ostalim sodelujočim iskreno čestitamo!”

foto: avtoportret avtorice

Vprašala si me, kaj mislim, da pride po tem.
Rekla sem, da to ni nekaj, kar bi se povezovalo s predlogi,
da gre za slovnično napako,
da že predolgo sediš na strehi
in ne znaš več sestavljati stavkov.
Vprašala si me, če mislim,
da se pot navzdol zaključi s pločnikom pod hišo,
ali pa bi se veje zapletle v tvoje lase in okončine,
te zazibale v tišino,
če mislim, da bi bile krizanteme mehke na otip.
Razmišljala sem, da bi te priklenila ob mizo,
ti z dlani in gub med obrvmi
prerokovala karamelizirana jabolka,
svetle lase in sedem mačk,
ti pobarvala nohte in rekla,
da lepi ljudje ne umirajo,
ker smrt ni lepa in jih noče.
Namesto tega sem ti ponavljala mantro,
kot urok,
Daj času čas, daj času čas, dajčasučas.
Samo besede imam
in nič izkušenj z razstavljanjem bomb,
ne znam saditi, da bi spet kaj raslo in cepetalo.
Listi breze pod oknom utripajo skupaj z nama.
Držim te za roko
in se spet učim dihati,
vsakič znova.

O PESMI

Nika Gradišek v svoji pesmi brez naslova pregovarja prijateljico, naj ne naredi samomora – konkretno, naj ne skoči s strehe neke hiše. Skoraj zračno vzdušje nekega drobnega trenutka, ki nastaja v dialogu med njima in je podprto s številnimi ljubkimi intimni detajli, se tako združuje z zelo temačnim in prvobitnim vprašanjem človeškega obstoja. Pesem nam skozi ponovna branja odpira vedno nove plasti dogajanja in metaforike ter gane z nepričakovanimi, a iskrenimi poskusi, kako rešiti življenje bližnje prijateljice, ki iščejo navdih prav v emotikonih izvirne pesmi. Le-ti so vpleteni v pesem na subtilen, a vendar prepoznaven način. Hkrati pa pesem izničuje prepričanje o privlačnosti niča in bralcu s pomočjo dialoga med prijateljicama kaže smisel in lepoto življenja.

foto: Ana Geršak

henry je nesmrten

še dioniz z oljčnimi vejicami na glavi ga ne povoha
včasih se priklene na strop obišče vedeževalko in dvomi v znanost kot kak vladar
ki se je preveč odebelil skupaj z luninimi menami
včasih ga na strop priklene kdo drug da binglja kot toksičen ščurek sredi cvetoče jase
takrat se mu oljčne vejice spletejo okrog srčka
ki zaprhuta kot mlada golobička

O PESMI

Pesem Henry je nesmrten avtorice Veronike Šoster je izjemno hudomušna in igriva ter bralca zadane prav z vsakim od svojih šestih verzov. Emotikone prevaja v besedne zveze mestoma skoraj dobesedno, a hkrati neverjetno inventivno. Bralca s svojimi namigi in referencami vleče v imaginarna polja mitologije in zgodovine. Z odsotnostjo ločil pa bralcu morda tudi sporoča, da je ne nazadnje vse povezano, vse del celote, katere posamezni deli pa so vsak zase pomembni, saj skupaj tvorijo, pripovedujejo in razkrivajo zgodbo.

foto: arhiv avtorice

poslednja misel

Izdahnem

dogodek označujem kot čisto zlo
čeprav ga je določila mama

v bitki smo 100% neuspešni

iz obupa
si na nebu rišemo oblike
in iz njih napovedujemo njen obisk
radi bi vedeli kdaj je treba pristaviti za kavo
spreminjamo svojo notranjost
in zunanjost
prvo da bi si podaljšali rok trajanja
drugo da bi jogurte prepričali
da se od njih razlikujemo
ker ga mi nimamo

čas pa se neusmiljeno premika
kakor vlak brez zavor

v obup
nas spravljajo namigi da je za vogalom
v prvi vrsti mrzle bolnice
in hladilnice
takoj za tem pa vse živo
ki ima to srečo
da nima pojma o minljivosti
ali o čemerkoli drugem

kako lahko je
če si neveden

organ ki pod rebri neprenehoma tiktaka
me spravlja v depresijo
ker samo nestrpno odšteva

ukleščena v naravo in družbo
padem

ona pa mi odtrga verige
da lahko skupaj zajadrava
kakor sveže zaljubljeni ptici

spoznanje

dogodek preimenujem

v večni mir.

O PESMI

Doroteja Drevenšek v svoji pesmi Poslednja misel zgradi pripovedni lok od točke teme in brezupja do točke razsvetljenja, upanja in »večnega miru«. Prikaže visoko stopnjo liričnega izražanja in v svoje izvirne verze subtilno in posredno vpleta simbole in pomene podanih emotikonov, ki pa jih nikdar ne poimenuje dobesedno, zaradi česar ne zvenijo prisiljeno. Bralca pritegne s prvim verzom, ki, po izdihu, napoveduje zgodbo. Pesem, pisana v prvi osebi, sporoča lastno izkušnjo, hkrati pa presega le-to in riše sliko. Sliko družbe.

foto: Lan Pušič

Verige kot dvovijačnice

konstanta poškodb pri delu –
vse škoduje, vse se zažira
v naša prekleta telesa,
ki se želijo ojačati in oleseneti,
a je njihov neuspeh viden
v krhkosti travne bilke.

okovi, ki čutijo to travno bilko
in jo držijo
da je tukaj
da vzdrži ljudi
da dokaže, kako se prerokovalci motijo,
ker se ne zmoreš priučiti verig,
ker so verige v tebi
oblikovane kot dvovijačnice kot
preostali zapisi –
poliranje steklovine, v kateri se odsevam,
je manikura poteka prihodnosti.

reguliranje oblik vidnega
in nečesa obrnjenega navznoter.
opazujem, kako se polnimo in praznimo;
kako nihamo in nas nikoli ni enako;
da je v naših strelnih ranah vakuum.

verižna reakcija nerazgradljivosti naših kužnih teles
oziroma želja po tem,
da bi ostali,
zavzemali prostor in ga
onesnaževali s samim seboj.

iskanje lastnega videza v občutku Kafkovega tujstva –
golazen, ki jo davi “ketna” nenehnega vrtenja.
pripadnost v ustavljenem koraku
in zavedanju, da je pripadnost lahko
prijetnost vonja rož.

tujstvo vnesenih snovi, ki bi se
zataknile na poti,
če ne bi odbili še enkrat
*tup* in se napolnili
*tup* in požrli
in vzbrsteli.

sicer bi bilo
v dvoranah naših teles
smrtno
tiho.

O PESMI

Alja Pušič se v svoji pesmi Verige kot dvovijačnice loteva tematik bivanja in iskanja identitete/podobe znotraj lastnega telesa, kar je dobrodošel odmik od tematik, ki bi jih iz pesmi v emotikonih sprva pričakovali. Močno besedno zvezo iz podanih emotikonov splete že v naslovu in skozi vso pesem vzdržuje svoj unikaten poetični jezik, znotraj katerega nekateri verzi še posebej zasijejo. Tudi ta pesem odpira nekatera velika vprašanja človeškega obstoja znotraj svoje fizične forme in sveta, saj avtorica bralca ves čas vodi k refleksiji. Refleksiji lastnega obstoja in obstoja družbe.

Povezava do originalnega članka