Skoraj vsak mlad danes pozna nekoga, ki je že odšel. Na študij v tujino. Na prakso. Na delo. Ali pa vsaj resno razmišlja o tem. Mednarodna mobilnost je postala del sodobnega sveta in tudi del vsakdanjih pogovorov mladih v Mariboru. Beg možganov ni več neka oddaljena statistika, ampak realnost naših pogovorov ob kavi, na faksu ali v mladinskih centrih.
In če smo čisto iskreni pogosto ne gre za to, da si želimo oditi, ampak da doma ne vidimo dovolj razlogov, zakaj bi ostali. Mladi danes nismo nemotivirani ali pasivni. Ravno nasprotno. Veliko znamo. Veliko želimo. In idej nam ne manjka. A prepogosto naletimo na občutek, da za naš razvoj tukaj ni prostora, podpore ali posluha. Da so priložnosti omejene, poti nejasne in da se znanje hitreje ceni nekje drugje. In tako se začne razmišljanje o odhodu. Pri EKTC Maribor se s tem ne srečujemo le v teoriji. Z mladimi delamo vsak dan. Vidimo njihov visok potencial, radovednost, ustvarjalnost in tudi dvome in negotovost glede prihodnosti.
Prav zato beg možganov za nas ni “problem mladih”, ampak izziv okolja, ali mladim ponudi dovolj možnosti, da bi se lahko razvijali, soustvarjali in imeli občutek, da so pomemben del družbe.
Tudi raziskave na nacionalni ravni, med drugim obsežno raziskovalno poročilo Inštituta ASEF in ZRC SAZU, kažejo, da odločitve mladih za odhod ali vračanje niso povezane zgolj z ekonomskimi razlogi. Pomembni so tudi možnosti strokovnega razvoja, vključevanje v raziskovalno in inovacijsko okolje, občutek, da si slišan, ter splošna kakovost življenja. Zato se vse pogosteje govori ne le o begu možganov, temveč o kroženju možganov: o tem, da znanje ostaja povezano z lokalnim okoljem, tudi če so poti mladih deloma mednarodne.
Od februarja 2025 je EKTC vključen v projekt Ministrstva za javno upravo: Popularizacija znanosti za zmanjšanje bega možganov v Sloveniji, ki to tematiko naslavlja zelo konkretno in praktično. Ne z nagovarjanjem v smislu “ostanite doma”, ampak z ustvarjanjem pogojev, zaradi katerih ima ostajanje ali vračanje sploh smisel. Ključ je v znanju, znanstveni radovednosti in v tem, da mladi dobimo priložnost, da znanost, tehnologijo in inovacije doživimo kot nekaj dostopnega, živega in uporabnega, ne kot oddaljen sistem, rezerviran za peščico. Pri tem pa je pomembno upoštevati tudi raznolikost mladih, ki jih želimo vključevati v družbo. Med njimi so visoko izobraženi in intelektualno zelo izraziti posamezniki, pogosto z zelo visokimi kognitivnimi sposobnostmi, ki razmišljajo drugače ali bolj poglobljeno. Ti mladi imajo velik potencial za znanstveni, tehnološki in inovacijski razvoj mesta, a se hkrati pogosto soočajo z občutkom nerazumevanja ali izključenosti.
V vsakdanjem jeziku jih včasih poimenujemo kot “piflarje” ali posebneže. Pogosto z rahlim posmehom. V resnici pa gre za mlade, ki potrebujejo intelektualni izziv, smisel in okolje, kjer je drugačnost sprejeta. Če takšnega prostora ni, se lahko pojavijo občutki izoliranosti, nepovezanosti in tudi duševne stiske.
Mladinski center EKTC skozi delavnice, dogodke, festivale znanosti ter povezovanje z raziskovalci, nevladnimi organizacijami in gospodarstvom mladim ponuja prostor, kjer lahko razvijajo svoje kompetence, preizkušajo ideje in se povezujejo. Pomembno je, da pri tem niso le udeleženci, ampak aktivni soustvarjalci, katerih znanje in razmišljanje štejeta.
Ko imaš občutek, da lahko prispevaš, da te nekdo posluša in da tvoje znanje nekaj pomeni, se okrepi tudi odnos do okolja, v katerem živiš. Takšni procesi dolgoročno krepijo zaupanje v prihodnost in ustvarjajo pogoje, v katerih se znanje ne izgublja, temveč kroži.
Beg možganov ni nekaj, kar se reši čez noč. Je dolg proces, povezan z občutkom pripadnosti, možnosti za rast in zaupanjem v prihodnost. In prav tu ima mladinsko delo pomembno vlogo.
Morda ne bomo zadržali vseh in to tudi ni cilj. Cilj je, da mladi ne odhajamo zato, ker doma ne bi imeli izbire, ampak da lahko svojo prihodnost zavestno gradimo tudi tukaj, v okolju, ki prepoznava in podpira raznolik potencial mladih.