EKTC: Luca, za začetek – povej nam nekaj o sebi. Od kod prihajaš, koliko si star?

Luca: Sem Luca C., star sem 17 let in prihajam iz kraja Santa Margherita d’Adige, to je manjši kraj v občini Borgo Veneto blizu Padove v Italiji. Rad rečem, da sem malo mestni, malo vaški – ker živim na podeželju, šolo pa obiskujem v bližnjem mestu Este.

EKTC: Kako si se odločil za izmenjavo ravno tukaj, v Sloveniji?

Luca: Pravzaprav je bilo malo naključja. Naša šola je ponujala izmenjave, prijavil sem se, a sem bil drugi v razredu – sošolec je šel na Irsko, jaz pa sem dobil Maribor. Najprej sem bil presenečen, ampak danes sem vesel, da sem tu. Rad imam odkrivanje manj znanih krajev  in Maribor je res prijetno presenečenje.

EKTC: Kaj te je v Sloveniji najbolj presenetilo, morda kakšen zanimiv kulturni trenutek?

Luca: Ja, recimo kako zgodaj večerjate! Pri nas v Italiji jemo precej pozno, tukaj sem moral navaditi svoj trebuh. Opazil sem tudi, da imate radi naravo, gozdove, hribe. In zanimivo je, koliko ljudi hodi peš ali s kolesom pri nas so ljudje še vedno bolj odvisni od avtomobilov.

EKTC: Kaj pa te je najbolj navdušilo v Mariboru kot mestu?

Luca: Všeč mi je mir. Sprehodi ob Dravi so zame kot terapija. Reka, drevesa, zvok vode – to me sprošča. In ljudje so prijazni, ne da bi delali preveč »šova« okoli tega. Maribor ima neko tiho toplino.

EKTC:  Kako bi na kratko opisal italijanski šolski sistem – da nas malo popelješ v tvoj vsakdan?

Luca: Imamo pet let osnovne šole, tri leta srednje šole prve stopnje in nato pet let srednje šole, kjer na koncu opraviš maturità. Jaz obiskujem Liceo Scientifico – Scienze Applicate, kar pomeni, da imam poudarek na naravoslovju in tehnologiji – fizika, biologija, kemija, računalništvo. Ni lahka pot, ampak mi je všeč, ker vidim povezavo s tem, kar me zanima.

EKTC: Ima tvoja šola kakšno zanimivo posebnost?

Luca: Iskreno, ni kakšnih norih tradicij, mogoče je prav zato zanimiva. To je čisto navadna šola, a se tam počutiš domače. Ljudje so prijazni, profesorji so dostopni. Včasih je prav ta »normalnost« nekaj lepega.

EKTC: Pogovarjala sva se o tvojem zanimanju za znanost – zakaj misliš, da je pomembno, da se mladi ukvarjajo z znanostjo?

Luca: Ker znanost ni samo laboratorij ali ena težka enačba. To je radovednost. Pomaga ti razumeti svet in reševati probleme. Mislim, da če kot družba vlagamo v mlade, ki jih zanima znanost, vlagamo v prihodnost – v boljše rešitve, bolj trajnostne ideje, boljši vsakdan. Kot je rekel Sagan: »Nekje nekaj neverjetnega čaka, da bo odkrito.«

EKTC: In tvoja sanjska služba – kam te vleče?

Luca: Razmišljam o aeronavtiki, predvsem me zanimajo fluidna dinamika in fizika v praksi. Morda aeronavtično inženirstvo. Rad bi počel nekaj, kar ima učinek, kar premika meje. To me žene: najti rešitve za resnične izzive.

EKTC: 5-tedensko delovno prakso si opravljal v Centru eksperimentov Maribor (EKTC). Lahko poveš kaj o podobnih centrih v tvojem kraju? Imate kaj takega, kot je Center eksperimentov?

Luca: V naši regiji imamo recimo Esapolis v Padovi. To je muzej, ki se osredotoča na žuželke, biologijo in naravoslovje. Zelo je interaktiven, tudi šole pogosto organizirajo obiske tja. Tam se lahko otroci in mladi učijo na zabaven način, kar mi je zelo pomembno. Ni enako kot EKTC, ampak je tudi neke vrste most med znanostjo in vsakdanom.

EKTC: Veliko si povedal o šoli in znanosti, pa me zanima še nekaj drugega – kako pa gledaš na prostovoljstvo? Je to pri mladih v Italiji pomembno?

Luca: Prostovoljstvo ima pri nas močno tradicijo. Večina mojih prijateljev je vsaj kdaj sodelovala pri kakšnem grestu – to so poletne počitniške aktivnosti, ki jih organizirajo župnije. Tam skrbiš za otroke, pripravljaš igre, predstave, včasih tudi pomagaš pri kuhanju ali urejanju okolice. To je nekakšna »šola za življenje« – vsak naredi nekaj dobrega za skupnost, a obenem se sam ogromno naučiš.

EKTC: Omenil si, da še nisi veliko sodeloval v organiziranih prostovoljskih projektih – zakaj bi to rad počel?

Luca: Ker vem, da človek največ odnese iz tega, kar da. Še posebej v Italiji čutim, da je to del kulture. Čeprav še nimam veliko izkušenj, vem, da se bom v prihodnosti zagotovo kje vključil. Mogoče v varovanju okolja ali pri kakšnem mednarodnem projektu.

EKTC: Kakšna misel za konec – kaj bi sporočil slovenskim mladim, ki še oklevajo, ali naj gredo v tujino, se vključijo v prostovoljstvo, stopijo iz cone udobja?

Luca: Naj bojo pogumni. Ni nujno, da greš daleč – včasih se največ zgodi ravno, ko narediš nekaj malega doma. Ampak če imaš priložnost – pojdi, spoznaj druge, poslušaj zgodbe. Nikoli ne veš, kje boš našel prijatelja. In če lahko nekaj daš skupnosti, boš vedno dobil še več zase.

Ostani radoveden, vedno se uči in pogumno stopaj v neznano.