#MKCblog 31 – Virtualne norosti
21. maj, 2021

#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravil Žan Lebe, Organizator stikov z javnostmi v MKC Maribor.

Za nami je verjetno najbolj čudno, nenavadno in edinstveno leto in pol, kar jih lahko pomnimo. Starejše generacije, so imele svetovno in hladno vojno, njihovi naslednjiki so danes ponosni osamosvojitelji in osamosvojiteljice … Pa mi? Nam je ostala digitalizacija, globalizacija in – najnovejša atrakcija – pandemizacija. Herojski časi, mar ne? Kdaj bo naša velika bitka? Naš pristanek na Luni? Kateri zid bomo podrli, sedaj ko Berlin velja za eno najbolj odprtih svetovnih metropol? Tistega na meji s Hrvaško? Ali pa tistega na meji z Mehiko? In kaj bo to sploh še spremenilo?

Medtem ko so starejše generacije podirale zidove (tako tiste trde, armirane z betonom in neredko obdane z bodečo žico, kot tudi tiste v glavah – o spolnosti, enakopravnosti, enakovrednosti, itd.), jih mi ponovno gradimo – v virtualnem svetu. V NAŠEM svetu!

“Če kaj, potem je namreč virtualni svet tisti, v katerih bijemo naše bitke. Tam se krešejo naša prepričanja, tam se rojevajo heroji in tam umirajo tisti, ki jih civilizacijo izloči in zavrže. Tukaj je naše bojno polje, naš “domači teren”.”

Naši predniki so osvojili hribove, reke, gozdove in morja, mi osvajamo neskočnost virtualnega prostora. A ne zato, da bi v njej gradili nove javne prostore in povezovali. Prav nasprotno – vsak nov prostor se hitreje in hitreje obda z ograjicami in zidovi, da imajo do njega dostop samo še izbranci ter tisti, ki si ga lahko privoščijo.

Poglejte nas vendarle. Digitalne nomade v svetu, ki počasi a vztrajno izgublja stik z realnostjo. Ne poznamo več sosedov v bloku, a hkrati spremljamo vsak najmanjši premik virtualnih valut, vsako do potankosti stilizirano ter idealizirano telo influencerjev in zlagane nasmehe na ekranih. Živimo v svetu, kjer lahko Elon Musk z enim tvitom iz obličja zemlje izbriše več kot 500 milijard (virtualnega) bogastva, kjer se mednarodne korporacije oz. njihove blagovne znamke na družbenih omrežjih med seboj šalijo in norčujejo ter ustvarjajo meme in kjer je vse mogoče – če le imaš dovolj denarja. Morda res več nimamo občutka skupnosti ali odgovornosti do okolice in družbe, imamo pa na tisoče potrošniških užitkov, ki kličejo k izkušanju. Vsak dan. Vsako uro.

“Menite da pretiravam? Potem se morda naslednjič ob sprehodu po mestnih ulicah ali vožnji v šolo/faks/delovno mesto malce ozrite okoli sebe. Kaj vidite? Jumbo plakate, city-light oglase, svetleče znake, ki zastirajo pročelja hiš in ulic, med katerimi urno hitijo ljudje, zatopljeni v svoje zaslone. In ker smo nehali gledati okoli sebe, so se oglasi preselili tja, kamor te dni usmerjamo pozornost – v ekrane.”

A to ni tema današnjega bloga, čeprav gre za orjaškega slona v trgovini s porcelanom, ki ga bo prej ali slej potrebno nagovoriti. Danes teče beseda o nas – virtualnih pionirjih. Nas, ki smo skozi digitalni prostor odkrivali (fizični) svet. Se naučili brskati, surfati, gejmati in se povezovati, ter tako pobegniti materialnim in materialističnim preprekam. V svojih pionirskih letih je internet predstavljal svet brez omejitev – prostor, kjer si lahko nadeneš svežo identiteto in postaneš nekaj novega in boljšega. Resničnost je bila postranskega pomena – definiral si se s svojimi dejanji, idejami in odnosom do skupnosti. Predstavljal je način pobega od sveta, v katerem nismo imeli glasu, da povemo naša mnenja, niti vzvodov, da ga pričnemo sooblikovati. Zato smo preprosto šli drugam, v ta naš nov svet, novim dogodivščinam naproti – dokler ni nekdo v gospodinjstvu dvignil telefonske slušalke …

Idila ni trajala dolgo … Problemi in omejitve, pred katerimi smo si našli varno zavetje, so kmalu pričele prihajati za nami v ta naš krasni novi svet. Pionirjem so sledili tržniki in ekonomisti, odvetniki in oglaševalci. Med našimi skupnostmi so pričeli postavljati svoje oglasne panoje, graditi zidove, zaračunavati cestnine in dostope ter postavljati zakone, s katerimi so diktirali kaj se lahko počne in kaj ne. Z nasmeškom na ustih ter lepo besedo na jeziku. In tem je sledila vsa preostala navlaka – politična in marketinška propaganda, šankovski prepiri, goljufi, pohlepneži in prisvojevalci.

Virtualni svet se je hitro spremenil v slabo parodijo resničnosti. Še več oglasov, še več omejitev in še več sovraštva. In kaj s(m)o storili? V strahu pred izgubo tistega, kar smo zgradili, smo tudi sami pričeli postavljati zidove, zapirati vrata, zastirati okna, dokler nismo naposled ugotovili, da se borimo za svet, ki v takšni obliki več ni obstajal. Anonimnost so zamenjala družbena omrežja in lažne identitete, odprtost je postala tveganje, skupnosti so se (samo)izolirale.

“Divji zahod svetovnega spleta se je “civiliziral” v še eno areno za merjenje najmočnejših. Časi pionirjev so mimo – dobrodošli v moderni dobi.”

Digitalni pionirji so še vedno med nami. Srečate jih lahko na kavici v mestnem jedru, na sprehodu v bližnjem parku in na blagajni v trgovini. Pred tistim, pred čemer smo svoj čas pobegnili v virtualnost, smo danes bolj varni v realnem svetu. Manj prepirov, manj negativnosti, manj posiljevanja: kupi, všečkaj, voli, zasluži. Čeprav je bil svetovni splet svojčas veliko bolj anonimen, kot je danes, je bil hkrati veliko bolj pristen in resničen, kot bo verjetno kadarkoli v prihodnosti.

In prav v tem je bil njegov čar, ne pa v spletnem nakupovanju, nagradnih igrah, fake novičkah in socialnih balončkih. Včasih je bil virtualni prostor naš – od nas vseh. Sedaj ima vsak pozorno odmerjen prostor, ki ga lahko napolni s vsebinami in idejami, ki niso v navzkrižju s pravili uporabe. Oh – in ne pozabite si redno menjavati nalepk na profilkah, da bomo vsi vedeli za kaj se borite …

A šalo na stran – kar me v vsem tem najbolj skrbi, so generacije, ki niso nikoli doživele ali pa sploh spoznale pionirske virtualnosti. Generacije, ki jim svetovni splet ne predstavlja pobega iz realnosti, temveč novo realnost kot tako. Vse obetavne mladenke in mladeniče, ki so zamudili eksplozijo digitalne glasbe skozi Napster-je in Kazaa-je, ki jim je Netflix preprosto zamenjal televizijske programe, Spotify pa nadomestil kurirane radijske valove. Vse, ki jim ob obisku spleta ne izstopi žila zaradi bombardiranja s pop-upi in oglasnimi sporočili. Predvsem pa vseh, ki svoja življenja in svoje podobe primerjajo s filtriranimi, stiliziranimi in umetnimi podobami, s katerimi se jih dnevno bombardira. Ljudje nismo popolni. Ljudje nismo vsemogočni. Ljudje smo… Ljudje. In to je dovolj. Tako v virtualnem, kot v resničnem svetu.

“Ne nasedajte staromodnim fintam, foram in pristopom. Ne pristanite na to, da ostajate pred zaprtimi vrati in zidovi. Predvsem pa ne verjemite nikomur, ki vas želi spremeniti ali prepričati, da postanete nekaj, kar niste. Naučite se videti onkraj laži in polresnic ter skozi iluzije, v katere smo vas obsodile starejše generacije. Zahtevajte več in se bodite pripravljeni za to boriti. Ker morda ste pa prav vi bodoče pinirke in pionirji, ki boste svojo (in našo) usodo kovali v svetovih, ki si jih mi ne znamo niti zamišljati. Verjamem v vas!”

Boomer out!

foto:  Mitja Lorenčič

foto: Mitja Lorenčič

Povezava do originalnega članka