#MKCblog 29 – Relativni optimizem
9. april, 2021

#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravila Eva Nađ, ki na MKC Maribor sodeluje pri pripravi in izvedbi aktivnosti pod okriljem partnerskega konzorcija konS – Platforme za sodobno raziskovalno umetnost.

Preden sem pričela s pisanjem tega bloga, sem pogledala, kaj sem pisala pred dobrim četrtletjem, ko sem se javljala iz Dubrovnika, z mačko Kuno v naročju in kljub dvomom ter negotovosti z optimizmom razmišljala in šla dnevom naproti. Takrat sem pisala o spremembah, ukrepih, ki so posegle v službeno in tudi privatno življenje. Da je v redu, da se svet in družba umirita, da najdemo čas zase in za svoje bližnje, da v miru opravljamo svoje delo, da se privajamo na digitalno sestankovanje, da se sektorji digitalizirajo in se s tem veča digitalna pismenost, zaradi česar svet lahko posataja bolj zelen ipd.

Takrat je bil december, predbožični čas. Če pogledam s pozitivnega zornega kota, bi rekla, da sedaj pišem v času prihoda pomladi, ko se prebuja narava, ko drevesni in cvetni popki brstijo, pogled naleti na vedno bolj zeleno okolico, zjutraj in proti večeru vsak dan poje zbor ptic (ste jih slišali?), zvečer ob pol osmih je še svetlo … jupi … ! … ? …

“Ampak v vsem tem času se je nekaj izgubilo. Ne vem, kako bi to poimenovala … Vedrina? Moč? Mogoče vera? Zaupanje? To se je v družbi izgubilo … ali pa močno upadlo.”

Manjka nam bližina. Družabnost in pogovori. (Ne samo) zaradi dela z mladimi, vem, kako pomembni so objemi, deljenje nasmehov, občutek varnosti v skupini, dinamika in energija skupinskega delovanja, pripadnost skupini v širšem pomenu besede. In upam, da bo po tem nenavadno dolgem začasnem prehodnem obdobju uspelo to notranjo voljo, moč in motivacijo zbuditi, aktivirati v vseh nas, ne le v mladih. Si nadenem rožnata očala, oblečem »nič me ne more zmotiti« plašč in obujem nogavice optimizma –potem opazim pomlad in si razlagam, da se ljudje pač več sprehajajo na svežem zraku in imajo kavo-za-po-peš s sabo, da je v korona-času več zapuščenih ali zavrženih živali našlo topel dom, tudi mlajši odrasli smo se naučili peči kruh. Se vsaj več gibamo. Si vsaj najdemo čas zase in se več ukvarjamo s tistim, kar nas resnično od blizu obkroža in se ne ubadamo s sosedovimi problemi. Ampak ta žar, pozitiven pristop pojenja. Rešitve in naše prilagoditve aktualnim razmeram zadostijo trenutku, našemu trenutnemu razpoloženju, kratki potrebi. Naučili smo se najti instant zadovoljitve, hvaležni smo za te izhode v sili (najpomembnejšega predstavlja splet). Naša potreba po svobodi, gibanju med ljudmi, druženje in bližina so trajnejše potrebe. Ljudje smo si različni, nismo si drugačni. Pri antropologiji je bilo povedano, da ima beseda »drugačen« konotacijo hierarhije, da besedna zveza »drugačen od« postavlja besedo, ki ji sledi, v primarno, prvo, pravilno pozicijo. Za razumevanje in sprejemanje različnosti pa je treba biti zrel. Ampak vsi smo že tečni. Vsem, samemu sebi.

Kakorkoli, t.i. prehodni čas je postal dolg že leto dni. In v letu dni se človek privadi tako na slabo kot se lahko na dobro – upam, da bo po koncu prehodnega obdobja obstajala tudi slednja možnost in upam, da jo bo večina ljudi tudi prepoznala. V prihodnosti in tudi že v sedanjosti je potreben pogum, ki ne pomeni neustrašnosti in kljubovanja, ampak zmožnost prepoznati nevarnosti, jih bolje spoznati in nato (p)ostati buden, da lahko o teh zadevah razmišljamo in na tak način ostajamo optimisti. Da bomo ponovno zaupali v človeka, ker je zaupati boljše kot nezaupati.

Objem, Eva

Povezava do originalnega članka