11. november 2025 ni bil eden tistih »projektnih dni«, ki jih po navadi hitro pozabiš. Bil je tisti tip dneva, ko se stvari dejansko zgodijo in ko imaš občutek, da nisi tam samo zato, da odkljukaš prisotnost. Kot mlada prostovoljka EKTC sem bila zraven od začetka do konca in lahko mirno rečem, da je energija krožila veliko širše kot samo po kablih in turbinah.

Zjutraj se je Maribor prebudil z avtobusi, polnimi mladih. Prišli so dijaki iz Ivanca, mi pa smo jih pričakali skupaj s slovenskimi dijaki iz različnih šol. Prvi stiki so bili malo zadržani, kot vedno, ampak to ni trajalo dolgo. Skupna fotografija, nekaj smeha in že so nastale mešane skupine. To je tisti trenutek, ko vidiš, kako hitro mladi preklopimo iz “ne poznam te” v “daj, mi smo skupaj”.

Polovica skupine se je odpravila proti hidroelektrarni Fala. Že pot tja je bila vse prej kot tiha. Pogovori so tekli o vsem mogočem, od šole do tega, kaj sploh pomeni trajnost, pa tudi o tem, ali so obnovljivi viri res smiselni. Ko so stopili v elektrarno, je bilo jasno, da teorija iz učbenikov naenkrat dobi čisto drugo težo. Turbine v živo, zvok vode in občutek velikosti prostora so naredili vtis tudi na tiste, ki se sicer ne navdušujejo nad tehniko.

Medtem je druga skupina ostala v Centru eksperimentov. Tam ni bilo klasičnega sedenja in poslušanja. Mladi so delali z rokami, sestavljali vetrnice, računali, preizkušali in se tudi kdaj zmotili. In prav to je bilo najboljše. Nihče ni stal nad njimi z navodili, kaj je prav in kaj narobe. Imeli so prostor, da sami ugotovijo, kako stvari delujejo, in da se pri tem pogovarjajo, si pomagajo in delijo ideje. Slovensko-hrvaška mešanica je delovala čisto naravno.

Ko sta se skupini zamenjali, se je tempo dneva še povečal. Tisti, ki so se vrnili iz elektrarne, so bili polni vtisov, drugi pa so komaj čakali, da gredo tja. Na avtobusu se ni govorilo o tem, kdo je iz katere države, ampak o tem, kaj je bilo zanimivo in kaj bi lahko naredili drugače. Pa ja, tudi o hrani, ker brez tega pri nas mladih ne gre.

Popoldne smo se vsi spet zbrali v Centru eksperimentov. Namesto klasične evalvacije je stekel pogovor. Kaj je bilo dobro, kaj bi si želeli še, kaj je ostalo v glavi. Mladi smo si izmenjali kontakte, se smejali in že kovali ideje za prihodnje obiske. Tudi med mentorji in pedagogi se je čutilo, da to ni bil samo en dogodek, ampak začetek nečesa, kar ima potencial rasti.

Zame osebno je bil ta dan potrditev, zakaj vztrajam v mladinskem delu. Ko mladim daš prostor, zaupanje in možnost, da so aktivni, se stvari premaknejo. Ne potrebujejo dolgih razlag o participaciji ali avtonomiji dovolj je, da ju živijo. Projekt Interreg SI-HR ENERG-UN je to omogočil na zelo konkreten način.

Domov sem šla utrujena, a z dobrim občutkom. Takšni dnevi pokažejo, da mladi ne potrebujemo samo programov, ampak priložnosti, kjer lahko sodelujemo, razmišljamo in soustvarjamo. In to je energija, ki ostane še dolgo po tem, ko se avtobusi odpeljejo.