Pred vrati so državnozborske volitve, ki bodo potekale v Sloveniji, hkrati pa tudi v svetu, kjer so človekove pravice vse bolj prazne besede na papirju, življenja civilistk_ov v oboroženih konfliktih niso več vredna počenega groša, komunikacija elit na pozicijah moči pa se pogreza vse globlje v blato. In vse našteto žal vpliva tudi na politično kampanjo v naši državici tukaj in zdaj.

Raven javnega diskurza je strmoglavila v neslutene globine. Zdi se, kakor da smo vsi – ali skoraj vsi – kar pozabili na osnove civilizirane debate, vse preveč zlahka nas, nekatere namerno, druge manj hoteno, zanese v žalitve in blatenje. Še huje, ljudje, ki jim ni tuje obešanje živalskih trupel in lutk, ki naj bi simbolizirale osovraženega politika, nimajo več občutka, da bi morali svoja doslej zavržna nagnjenja omejevati in skrivati. Prihajajo na plano. Zato ni presenetljivo, da povsem brez zadržkov s smrtjo, fizičnim in spolnim nasiljem grozijo tudi akterjem in akterkam civilne družbe, ki pozivajo k udeležbi na volitvah.

Nič čudnega, da se ljudem politika vedno bolj gabi in gnusi. Da čutijo odpor proti temu, da bi se sami udejstvovali, da bi šli volit. A je v naši, demokratični ureditvi, to še eno izmed zadnjih orodij, da je naš glas slišan. Zakaj se počutimo izključeni iz demokratičnih procesov, ko pa naj bi bila demokracija vladavina ljudstva? Nedvomno k temu pripomorejo oblastniki, lokalni in globalni, ki si na vse kriplje prizadevajo izrabljati in zlorabljati demokratične procese in vrednote, zamegljevati izbire in sejati razdor. Skregano in nepovezano ljudstvo je ideal avtokratov. Kako naj vlada, če se ne zmore niti pogovarjati?

Osnovni temelji demokracije so pravične volitve, delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo ter nadzor državljank_ov nad izvoljenimi predstavniki_cami. Ob dogajanju po svetu v zadnjih letih pa se zdi položaj obrnjen na glavo. Poraženci volitev želijo po trpkih porazih zasejati dvom v legitimnost volilnega procesa. Vlade si poskušajo sodno vejo podjarmiti ali jo kar odžagati, začenši z vse bolj razširjenim trendom uvajanja sankcij zoper posameznike_ce, ki vladam pač niso povšeči. Da o nadzoru nad državljankami in državljani niti ne izgubljamo besed, saj lahko jasno vidimo, kako hitro lahko oblast pod pretvezo varnosti (najsi gre za zdravstveno ali vojaško krizo) okrni najosnovnejše človekove pravice in država uvede nadzor nad državljani, namesto da bi oni nadzirali oblast. 

Volitve so tako ostale še zadnji stabilni temelj demokracije. Zato tudi civilna družba in nevladniki že mesece skušamo na različne načine premakniti ljudi, da se volitev udeležijo. In ne, ne glede na vse, s čimer po nas udrihajo  tisti z najbolj nizkotno komunikacijo, ki so najbolj vešči manipulacij, ki trosijo največ laži in sovražnega govora – to, kar počnemo nevladniki, ni politična, predvsem pa ne strankarska in še manj volilna kampanja. S pozivanjem k udeležbi na volitvah dvigujemo raven aktivnega državljanstva in to ne pomeni, da se vključujemo v volilno kampanjo. Opozarjanje, za kaj se zavzema in v kaj verjame civilna družba – ohranjanje pravnega reda in demokracije, varovanje človekovih pravic in okolja, socialne politike, ki lajšajo stiske in izboljšujejo položaj najširšemu krogu ljudi – prav tako ni volilna kampanja. Da si želimo bolje delujoča zdravstveni in šolski sistem, stanovanja za vse (ne le za izbrance) in državo, kjer osebe na poziciji moči ne zlorabljajo represivnih aparatov za dušenje drugače mislečih – ni volilna kampanja. 

Zato bi vam radi položili na srce – v vsej kričavosti in nizkotnosti, sovražnosti in nastrojenosti volilnih kampanj – izberite nekoga, ki vam je blizu tako s svojim programom kot s komunikacijo. Izberite, ker niso vsi isti. Izberite in uporabite svoj glas.

Vabimo vse, da v petek, 20. marca, pridete na Trg Republike v Ljubljani. Pridite na shod, skupaj premagajmo apatijo in pokažimo, da nas je vedno več, ki verjamemo v skupno dobro!